Dragi človek,

svetilnik hrepenenja naju vodi k ljudem, med poglede vseh, ki so kdaj bili, med te, ki še pridejo, med te, ki nama rišejo poti med dnevom in nočjo in med te, ki morda nikoli ne bodo utegnili priti. Svetilnik hrepenenja naju vodi skozi gozdove dežele kjer živiva, od morja do planin, čez Karavanke, Alpe letiva in že obračava nazaj k Istri, h Krasu, k ljudem, kjer si s pticami deliva reke in s psmi postelje, v svet kaosa naju vodi, v svetove , kjer bičajo besede ljudi, ki jih ljubiva in kjer nežno božajo dlani neznank in neznancev. Svetilnik hrepenenja sva, ples sreče ljudi obsojenih na samoto, pregnanca, begunca, brezdomca, gospod v kravati, ki mu morda ni mar za nikogar razen zase, morda njegova senca, morda branjevka na tržnici iz katere sije življenje ljudi povezanih z zemljo, morda voznik mestnega avtobusa, ki nemo strmi predse in ne ve, če bo na naslednjo postajo pripeljal točno, ve samo to, da tja želi priti živ, modra sem jaz spokojen ti, ki jezdi skozi neštete svetove človeških življenj. Hej, človek, poglej me: dvigam se in padam, rastem in se krčim, med vojnami iščem usmiljenje in v tvoji in moji ljubezni večna pojasnila za božansko lepoto, ki naju obkroža. Svetilnik hrepenenja sva, dragi človek, čigar žarnost naju vodi mimo preprostih ljudi, ki naju morda niti ne opazijo, ki jih morda niti ne opaziva, vodi naju skozi vesolja glasbe, ki jo pijeva kot vodo življenja, vodi naju skozi nešteta občutja iz pestre palete življenja, ki je milost. O, svetovi vesolja, kako vas čutim, ki vas živim, ki me živite! Skozi vas diham zrak, hodim skozi sobe vaših življenj, kot hodite vi skozi moje! Pridite, pridite prijatelji in morja in besede in vse kar želi živeti na tem sladko-kislem planetu, stopite v zgodo življenja, kjer vas čakajo vsi, ki ste jih kadarkoli poklicali po imenu. Pridite drage ptice zime in krokarji poletja, pridite otroci pomladne opojnosti in, in starci jesenske spokojnosti, pridite draga drevesa, vsi pridite. Tudi vi pridite, ki ste sužnji predsodkov in vi, mučeniki človeškega sveta, ki čutite vesolje kot osebno melodramo baročnih razsežnosti in predvsem, pridi ti, dragi človek, ki še ne poznaš resnične lepote živega, stkanega med bitji, ki smo ves čas tukaj, ljudje, preprosta bitja ki znajo ljubiti, ki znajo z nasmehom povedati več kot tisoče ptic, ki v jati preletijo septembrsko nebo mesta kjer živim in nato odletijo soncu naproti, tudi ti pridi boter veter in še ti, stric dež. Vsi pridite. Tu vas čakajo vaše zgodbe, vaša hrepenenja, ki so tudi moja in jih čutim, kot čuti jutro , da je napoved novega dne. Naj vas vodijo daleč, vaše zgodbe , ki pijejo popolnost sveta, naj vas vodijo do tja, kjer ne bo več sledi, ki bi vas peljale nazaj. Naj vas vodijo tja, kjer tema izbriše zadnji žarek svetlobe, kjer se rodi novo sonce in bilijoni svetov ljudi, ki še pridejo in ki bodo kakor najina pot, dragi človek, vsa vodila k svetilniku hrepenenja, ki je v vsakem izmed nas, ki se kličemo po imenih. Ksenija Jus, dragi človek, ti pošilja pozdrav in zgodbo, ki naju piše, zgodbo, ki naju bo popisala do zadnje besede, do zadnjega diha, zadnjega poljuba, zadnjega žarka svetilnika hrepenenja.